Temeljno načelo uredbe o razvrščanju, označevanju in pakiranju (CLP) je samorazvrščanje snovi ali zmesi s strani proizvajalca, uvoznika ali nadaljnjega uporabnika.

Vključuje opredelitev nevarnosti snovi ali zmesi in primerjavo informacij o nevarnostih z merili, določenimi v uredbi CLP. Razvrščanje temelji na nevarnih lastnostih snovi ali zmesi in ne na verjetnosti izpostavljenosti in merilih glede tveganja.

Cilj samorazvrščanja je določiti, ali je kemijska snov oziroma zmes fizikalno nevarna ali nevarna za zdravje in/ali okolje, ter primerno sporočiti te nevarnosti z ustreznim označevanjem v dobavni verigi, ko se proizvod da v promet, ne glede na količino proizvedene snovi ali zmesi.

Samorazvrščanje

V skladu z uredbo CLP je treba snov samorazvrstiti, če nima usklajene razvrstitve v Prilogi VI k uredbi CLP in ima nevarne lastnosti. Za snov, ki že ima usklajeno razvrstitev (vpis v Prilogi VI k uredbi CLP), je usklajeno razvrščanje glede na nevarnost pravno zavezujoče za razrede nevarnosti in razločevanja, ki jih zajema vpis. Razrede nevarnosti in razločevanja, ki niso zajeti v vpisu, je treba oceniti in ustrezno samorazvrstiti.

Uporabijo se lahko nekatere izjeme iz usklajenega razvrščanja, če so upravičene na primer zaradi drugačnega agregatnega stanja ali oblike snovi, ki je dana v promet, ali opombe v zvezi z vpisom v Prilogo VI. Poleg tega je treba oceniti razvrstitev, navedeno v Prilogi VI kot minimalno razvrstitev, na podlagi razpoložljivih informacij in če obstajajo podatki, ki povzročijo razvrstitev snovi v strožjo kategorijo glede na minimalno razvrstitev, je treba uporabiti razvrstitev v strožjo kategorijo.

Skrbno je treba oceniti druge negotovosti, povezane s prenosom nevarnosti iz direktive o nevarnih snoveh v uredbo CLP. Če se snov samorazvrsti (poleg njene usklajene razvrstitve v Prilogi VI k uredbi CLP), je treba odločitve v vsakem primeru utemeljiti in se po potrebi o njih dogovoriti z drugimi proizvajalci, uvozniki ali nadaljnjimi uporabniki.

Za snov brez trenutnega vpisa v Prilogi VI (tj. snov nima usklajene razvrstitve za kateri koli razred nevarnosti) mora proizvajalec ali uvoznik oceniti vse ustrezne razrede nevarnosti, samorazvrstitev pa se opravi za vse razrede nevarnosti, za katere so izpolnjena merila za razvrščanje.

Zmesi je treba pred dajanjem v promet vedno samorazvrstiti, ker se zanje ne uporablja usklajeno razvrščanje in označevanje (CLH).

Razvrščevalci morajo zbrati vse razpoložljive informacije za samorazvrščanje ter oceniti njihovo ustreznost in zanesljivost. Nato je treba informacije oceniti glede na merila za razvrščanje in sprejeti odločitev o ustrezni razvrstitvi.

Razvrščanje zmesi poteka po podobnem postopku. Lahko se jih razvrsti na podlagi podatkov o sami zmesi, podatkov o podobnih testiranih zmeseh ali podatkov o posameznih sestavinah v zmesi.

Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki morajo slediti novim znanstvenim ali tehničnim spoznanjem in odločiti, ali je treba opraviti ponovno oceno samorazvrstitve snovi ali zmesi, ki so jo dali v promet.